zelenodrevo.strmina@gmail.com

+386 (0) 30 666 900

Pošljite povpraševanje

Zeleno drevo

Zgodovina dreves

Boris Strmšek

Zgodovina dreves

Tihi popotniki skozi zgodovino

Drevesa spremljajo zgodovino našega planeta že 400 milijonov let.

Besedilo: Boris Strmšek (arborist – drevesni plezalec, alpinist in vodnik)

Drevesa. Vsak dan se srečujemo z njimi. Majhna, velika, mogočna, ozka in široka, z listi ali iglicami, z gladko ali nagubano skorjo, poraščena z mahom, posuta z bodicami, dišečimi cvetovi, tudi slastnimi ali strupenimi sadeži, skratka vseh vrst. Živimo pod njihovimi krošnjami. A ste pomislili kdaj, da je drevo živo bitje? Ste pomislili na to, da je njegova življenjska doba tako dolga, da povezuje generacije? Drevo, katerega so se dotikali vaši očetje, babice, pradedki…, stoji sedaj pred vami in če boste skrbeli zanj, se ga bodo lahko dotikali tudi vaši otroci, vaši vnuki, pravnuki. Če boste skrbeli zanj. Torej je drevo lahko vez med generacijami. Če boste skrbeli zanj. In če pomislimo, da imajo nekatera drevesa skoraj nepredstavljivo dolgo življenjsko dobo, lahko povežejo veliko generacij in nam povedo marsikaj o zgodovini. Njihovi in tudi naši. In spet – če boste skrbeli zanj.

400 milijonov let razvoja

Nekoč, ko so ljudje živeli precej bolj v stiku z naravo, so bila drevesa pomemben dejavnik v njihovem življenju. Človeku so dajala zavetje, sadeže, toploto, material za orodje in celo orožje, skratka povezanost je bila velika. Mogoče se človek te povezanosti ni povsem zavedal, vsekakor pa je v marsikateri kulturi skozi zgodovino dobilo drevo pomembno mesto. Tako v vsakdanjem življenju, kakor tudi v mitologiji in verovanju. A dejstvo je, da je človek skupaj s svojimi predniki na svetu prisoten le zadnji delček drevesne zgodovine. Če je nekako znano dejstvo, da so se prvi primati pričeli pojavljati pred dobrimi 50 milijoni let, pa so se človeku podobna bitja oziroma opice pričele pojavljati pred okoli 25 milijoni let, pravi predhodniki modernega človeka pa šele 4 milijone let nazaj. Šele zadnja dva milijona let lahko govorimo o pokončnih in mislečih bitjih, ki so se razvila v modernega človeka, ki se je po najdenih ostankih sodeč pojavil dobrih 300 tisoč let nazaj v preteklosti. Za naše razumevanje je to vseeno še zelo dolga doba, a v primerjavi z drevesi je to le en droben utrinek. Drevesa so se namreč pojavila na našem planetu pred okoli 400 milijoni let v geološkem obdobju karbona oziroma nekaj deset milijonov let za prvimi kopenskimi rastlinami, ki so za svojo »pokončnost« uporabljale celulozo, sicer bi se prevrnile. So pa odkritja fosilov in raziskave pokazale, da so bili najstarejši gozdovi na zemlji že pred dobrimi 380 milijoni let, kar kažejo najdbe na področju mesteca Gilboa v državi New York v ZDA. Najdbe fosilov izvirajo iz geološkega obdobja »devon«, ki je del paleozoika, potekalo pa je od 419 do 359 milijonov let nazaj v preteklosti. Še nekaj milijonov let starejši gozd od tistega v Gilboi so pred kratkim našli na področju mesta Cairo, ki se nahaja 40 km vzhodno od Gilboe. Tam so našli v bližnjem kamnolomu apnenca vrsto fosilnih ostankov, ki kažejo tudi na to, da je bilo rastlinstvo tukaj še bolj pestro. Verjetno je gozd davno v preteklosti uničila povodenj, saj so ostali predvsem panji in koreninski sistemi. Na obeh najdiščih so našli fosilne ostanke pradreves iz rodu eospermatopteris, ki so precej podobni palmam, v Cairu pa tudi ostanke dreves že nekoliko naprednejšega rodu archaeopteris, ki so bile po koreninskem sistemu in zgradbi bolj podobne smrekam.

Najzgodnejše vrste dreves (vir: splet).
Prazgodovinski utrinek (vir: splet).

V začetni fazi so bila prva drevesa pravzaprav do nekaj 10 metrov visoke olesenele praproti, ki pa so predstavljale v tistem času težavo, saj so bila zaradi svoje sestave neuničljiva. Zgrajene so bile namreč iz »lignina«, materiala, ki je bil neuničljiv, živali pa ga niso mogle prebaviti. Debla niso mogla strohneti, saj za to Zemlja takrat še ni ustvarila pogojev, in so se ohranila v številnih mokriščih in močvirjih, s katerimi so bili takrat posejani kopenski predeli planeta, in kjer so seveda najbolje uspevali pragozdovi. S pogrezanjem in zaradi pritiskov je sčasoma nastal iz dreves premog, ki danes velja za fosilno gorivo. V zraku je bilo takrat zaradi odsotnosti gnitja več kisika (celo do okoli 35 %) in manj ogljikovega dioksida, ki ga rastline nujno potrebujejo za razvoj in preživetje. Ogljikov dioksid so absorbirala vodna področja, ki so pokrivala drevesa, zato ga je posledično bilo manj v zraku. Živalski svet se je v tistem času iz tega razloga razbohotil, rastlinski svet pa stagniral. Ker je bilo kisika veliko, je bil recimo takrat mrčes ogromen, tudi pol metra veliki primerki so letali naokoli. Približno 300 milijonov let nazaj, se pravi okoli 80 milijonov let po nastanku dreves, je narava nekako rešila težavo, saj so se na kopnem končno pojavile glive, ki so povzročale trohnenje lesa. In ker se je to v zgodovini zgodilo le enkrat, so vse današnje glive neposredne potomke tistih prvih, ki so povzročile trohnenje lesa. V razred gliv agaricomycetes tako štejemo večino, ki jih danes srečujemo v naravi, sem spada okoli 36.000 vrst. Skratka glive so nas rešile in razvoj je šel svojo pot. Razvijale so se nove drevesne vrste, posledično se je tudi živalski svet spreminjal in razvijal.

Prva drevesa so bile ogromne olesenele praproti (foto: Boris Strmšek).
Pred 320 milijoni let so nastale prve glive, ki so povzročale trohnenje lesa (foto: Boris Strmšek).

Živi fosili

Med sedaj poznanimi drevesnimi vrstami bi v daljni drevesni prazgodovini lahko srečali le redke. Sedaj te pomnike zgodovine imenujemo »živi fosili«. V svojem razvoju so se od pradavnine le malo spremenili, skratka lahko bi rekli, da nam daljna preteklost preko dreves pošilja sporočilo. Eden najbolj poznanih živih fosilov je ginko ali Ginkgo biloba, ki smo ga pred pleistocenskimi poledenitvami lahko srečali tudi na tleh Evrope, sedaj pa velja, da izvira iz vzhodne Azije. Že stoletja ga gojijo na Kitajskem, v Koreji in na Japonskem, v Evropo pa je prvi primerek prišel z Japonske leta 1730 v botanični vrt v Ultrechtu, kjer je menda ta primerek še sedaj ali pa eden njegovih prvih potomcev. Drevo se je v naravi pojavilo pred okoli 250 milijoni let, kar pomeni, da je živelo že v dobi pred dinozavri. Drugo takšno drevo je aravkarija, ki ga srečujemo v Južni Ameriki na pobočjih Andov, v vzhodni Avstraliji, na Gvineji, še posebej pa se je ohranilo lepo število vrst na Novi Kaledoniji, v Čilo pa velja tudi za narodno drevo. Vse pogosteje ga srečujemo kot okrasno drevo tudi drugod po svetu, kjer je zmerna klima. Drevo izvira iz jure, se pravi, da se je pojavilo nekje skupaj z dinozavri tam nekje pred 200 milijoni let. In prav njegov razvoj je šel skupaj z največjimi plazilci, ki so hodili po zemeljski površini. Ogromni brontozavri so se hranili tudi z listi aravkarije, ki je posledično umikala veje vse višje.

Ginkgo biloba (foto: Boris Strmšek).
Aravkarija (foto: Boris Strmšek).

Klimatske spremembe, ki so bile posledice vulkanskih izbruhov ali trkov meteoritov je povzročilo izumiranje živalskih in rastlinskih vrst, to pa se je zgodilo večkrat v zemeljski zgodovini. Prvič je bilo to že v triasu več kot 200 milijonov let nazaj, kar je možna posledica razpadanja prakontinenta Pangea in supervulkanskih izbruhov, možno pa je tudi, da je posledica trka izven zemeljskega telesa. Takrat je izumrlo 90 % morskih plazilcev in 70 % kopenskih vretenčarjev skupaj z veliko drugimi živimi organizmi. Drugi podoben dogodek se je zgodil ob koncu dobe dinozavrov pred okoli 65 milijoni let. Vsako izumiranje je posledično botrovalo nastanku novih vrst. Zadnje izumiranje živih bitij oziroma velike spremembe v flori in favni so prišle z zadnjo ledeno dobo. Ko se je dokončno umaknil led, je bila podoba krajine precej drugačna, kakor prej. Pričelo se je ponovno zaraščanje, nastali so gozdovi, kakor jih poznamo sedaj. Kljub temu so se skozi vse tegobe žive zemeljske zgodovine poleg ginka in aravkarije prebile še nekatere druge drevesne ali drevesom podobne vrste, kot je na primer lisičnjak (lycopodium), razne drevesne praproti, aravkarijin sorodnik agatis oziroma kauri z Nove Zelandije ter še en njen avstralski sorodnik volemija (Wollemia nobilis), metasekvoja, Japonski senčnik (spada med bore – Sciadopitys verticillata), Tajvanska kriptomerija (ciprese – Taiwania cryptomerioides), sagovec (Cycadophyta), velbičevka (Welwitschia mirabilis) in še kakšno bi našli. Seveda ne pozabimo na mahove, ki jih najdemo veliko na gozdnih tleh.

Viri